Slišal s ceste sem, mar glas je ljudstva,
sem pomislil, saj je zunaj gneča,
in vprašanja se vrste pereča,
glas pa trka na zdravnikov čustva.
Vzel za tarčo si je glas zdravnike,
mogel da očem nisem verjeti,
kaj šele za hip ga resno vzeti,
bevskalo je kot glasovi klike.
Kot bi v tarčo sekal, kjer je nula,
venomer zadeval, skratka v prazno,
tulil, bevskal je ta glas porazno,
vik in krik sta se edino čula.
S takim glasom vštric zares ne gremo,
rekli modri so in obrnili
hrbet tem, ki to so dovolili,
podivjani glas da gre v areno.
Kaj renčanje tukaj sploh počenja,
to ni ljudski glas, artikuliran
niti malo ni, sfanatiziran
povzdiguje se, na noge vzpenja.
Da je nula tisto, kar zadene,
videti je že na kilometer,
v prazno ko renčni in bevska v eter,
zganja podivjane pasje scene.
Sem pomislil, če se to posname
in predvaja, se bo pripetilo,
veterinarju bo zazvonilo,
naj za tarčo si renčača vzame.
